MUŠTACARJI

Luna mrmra si, ko stopa na cesto,

zgodbo zabavno, slišiš njen smeh?

Znani MIJAAAAUUUU že odmeva čez mesto,

brkati mačkoni zberó se vrh streh.

 

Pravljica o Mlečni cesti

avtor: Jure Bohinec

 

  1. večer

Trije brkati mačkoni prav leno plezajo po strehi starega samostana, ki stoji na majhni vzpetini nad pisanim mestom. Udobno se namestijo na slemenu nad samostansko knjižnico, kjer na veter željno čaka velik bakren petelin. Na zahodni strani se z vitkega zvonika nad gotsko kapelo razliva polnočna melodija treh zvonov, ki jih je zdramila stara astronomska ura. Mačkoni skupaj zrejo na mesto, ki že toni v spanec.

»Kakšna noč, kaj?« je prvi spregovoril progasti muc Lulu.

»Saj sploh ne potrebujemo luči!« je ugotovil sivi Fernand in nadaljeval, »hvala, teta luna, za tako lepo svetlobo, zvezdnato nebo ... ah!«

Alphonse, kot oglje črn muc z rumenim klobučkom, pa se je rahlo pozibaval in zapel: »Oj, lunica mila, bi plesal in pel, zgodbe poslušal in vate strmel!«

»Daj, Alphonse, povej nama zgodbo!« sta v en glas prosila mačkona.

»Naj bo danes skrivnostna in sladka kot mleko pred spanjem,« je hrepeneče zamijavkal Lulu.

»Zgodbo, pravita? No, prav! Nekoč sem slišal staro mačjo zgodbo o Mlečni cesti, ki se razliva čez nočno nebo!« Alphonse si pogladi brke in začne.