MUŠTACARJI

Luna mrmra si, ko stopa na cesto,

zgodbo zabavno, slišiš njen smeh?

Znani MIJAAAAUUUU že odmeva čez mesto,

brkati mačkoni zberó se vrh streh.

 

Pravljica o Mlečni cesti

avtor: Jure Bohinec

 

2. večer

»Če bi vprašal neumne miške, kaj je Mlečna cesta, bi v en glas zacvilile, da po tej cesti zobne miške nosijo mlečne zobke vseh mladičev sveta na največji hlebec sira. S tem seveda mislijo luno. Samo pravi mačkoni pa vemo, da je Mlečna cesta vendar razlito mleko, ki nam ga je že davno tega priskrbel, kdo drug kot muštacar. To je bil junak nad junaki, zvit, najbolj pogumen in radoveden mačkon na svetu. Ime mu je bilo pa … Alfonz gibčni, varuh čarobnega mleka.«

 

»Ah, daj no! Čisto slučajno tako kot tebi, ha, ha, ha …« ga je prekinil Lulu. Fernand pa je pristavil: »Potem pa dodaj še to, da je bil len in čudaški!«

»Saj, to,« je nadaljeval Alphonse, »len je bil, da je kar smrdelo. To so bili časi, ko so mački pili samo vodo, krav in mleka še niso poznali. Njihovi kožuhi so bili vsi razmršeni, brez leska, mačke pa shirane, da bi lahko preštel vse kosti. Vsi so se cele dneve ukvarjali le z iskanjem hrane, samo leni Alfonz je raje lenaril v svoji luknji in se le enkrat na dan privlekel do potoka, kjer je spil požirek vode in pomalical malo trave ter mladih vrbinih listov. Od tega so živeli.

Nekega dne pa je v Brkato mesto prišel nenavaden mačkon, ki ga še nikoli niso videli. Bil je Adam Mlečni, prvi pravi muštacar, ki se je predstavil kot popotnik, vitez, trubadur in Obuti maček v eni osebi. Vsi mački so se zgrnili okoli njega in mu prisluhnili. Njegova črna dlaka se je lesketala, kremplji so bili ostri kot trnje, zobje biserno beli in njegovi očesi dveh barv, levo modro kot jasno nebo in desno zeleno kot smaragd. Z velikim žarom je kot v gledališču govoril o svojih popotnih dogodivščinah, da je vsem jemalo dih. Na pustolovščinah je porabil že osem mačjih življenj, tako da mu je ostalo samo še eno, zadnje. Le-to pa hrani za to, da nazaj pripelje zlate krave, ki dajejo čarobno pijačo, ki ji pravijo mleko. Sam ga je samo enkrat poskusil. Bilo je daleč tam pod Troglavo goro in še to en čisto majhen požirek. Že ta je bil dovolj, da je postal tak, prej pa je bil enak shiran mačkon, kot so prebivalci Brkatega mesta. Seveda je obljubil, da ne bo pozabil nanje. Takoj ko dobi mleko, se zopet vidijo. Nato je med vzkliki, mijavki in mačjo godbo zapustil mesto.