MUŠTACARJI

Luna mrmra si, ko stopa na cesto,

zgodbo zabavno, slišiš njen smeh?

Znani MIJAAAAUUUU že odmeva čez mesto,

brkati mačkoni zberó se vrh streh.

 

Pravljica o Mlečni cesti

avtor: Jure Bohinec

8. večer

Potem so ves čas raziskovali planine in gozdove, se kopali v jezeru in obiskovali slap. Lakoto so si potešili z najboljšo pašo iz goste trave in planinskih rož. Vsako polno luno jih je obiskal njihov beli oče in preveril, če so se že popravili. Alfonz je ostal z njimi še nekaj let in jim bil v pomoč in zabavo. Ko pa so telički odrasli v lepe krave, te niso postale zlate, ampak so obdržale svoje barve kož in lis. Začele so dajati mleko in se razmnožile, da so jih bile polne planine. Alfonz je užival, čeprav mleko ni bilo čarobno. Bilo pa je planinsko izpod troglave gore. Nekega poletnega dne si je oprtal veliko čutaro mleka in se odpravil domov v Brkato mesto. Debelo so ga pogledali, saj so nanj že pozabili.  Sprva so mislili, da je mogoče slavni Adam Mlečni. Vendar je mačkon Alfonz imel zlato lesketajočo dlako, bil je večji, gibčnejši in izgledal pravi pustolovec. Najbolj nenavaden pa je bil lesk v njegovih očeh. Kot bi zrl v samo vesolje in zlato luno. Razdelil je planinsko mleko in vsem je teknilo. Mačkam je spremenilo življenje in tako je še danes. Krave so se kmalu naselile tudi po drugih koncih dežele in mleka je bilo dovolj za vse. Vendar najboljše, to ve vsak muštacar, je bilo še vedno na planinah in tja se je redno vračal Alfonz. Zato ga še danes slavijo kot praočeta in junaka med muštacarji.

 

Ko je Alphonse končal svojo zgodbo, sta Lulu in Fernand že drnjohala. Preden je leno zapredel tudi sam, je še enkrat ošinil teto luno in Mlečno cesto. Prisegel bi, da je nekaj kot voz velikega švignilo po njej. Nemara pa je bil le velik zvezdni utrinek. Pa lahko noč muštacarji, malčki in mačkoni!